Martin Eccles: Št. 2: »Brez sledi«
16. 11. 2019–14. 1. 2020
razstava 8-kanalne zvočne instalacije

Sobota, 16. 11. 2019 ob 12’00 (opoldne) – sobotna otvoritev
Torek, 19. 11. 2019 ob 19’00 – zvočni dogodek v živo

Foto: Martin Eccles

Št. 2: »brez sledi« je zvočno delo, ki raziskuje vplive hoje na našo percepcijo zvočnosti. Krajina ob reki zabrisuje zvoke hoje tako, da ostaja umetnikova sled po njej nevidna in neslišna. Pot zvočnega sprehoda poteka vzdolž majhne reke Pont v Northumberlandu (okrožju v severovzhodni Angliji) v smeri s tokom in proti njem. Čeprav razdalja ni velika, po reki napreduješ počasi, zato traja hoja približno uro in pol. V prvi polovici zvočnega sprehoda večinoma dominira zvok reke (in občasni urbani zvoki), saj hodiš skupaj s tokom, zato je motenj malo. Na poti nazaj, ko hoja poteka proti toku, pa postane vsak korak slišen, saj umetnik proizvede valovanje vode in s tem valovanje zvoka.

Umetnik je o delu zapisal:

“Reko občutim kot skrito ali izgubljeno značilnost posestva; zakrivajo jo drevesa, teče v senci tis in bodik, obdana je z nizkim rastjem. Pušča lastno sled, »reduktivno linijo«, ki je vpisana v pokrajino*, na videz nespremenljiva, a hkrati nakazuje tako spremembo v reki kot tudi spremembo v hodeči osebi. Ta, ki zakorači v reko, je prav tako v stanju toka – na zunaj na videz nespremenljiva oseba, na znotraj pa v nenehnem fiziološkem in psihološkem spreminjanju – a, za razliko od reke v pokrajini, hodeča oseba za sabo v reki ne pusti nobenih sledi. Moja hoja po reki je prvenstveno izvajanje dejanja hoje kot dotikanja. Čuti, ki sicer večinoma usmerjajo moje premikanje na kopnem – vid, sluh in čut za ravnotežje –, so otopeli; s pomočjo dveh sprehajalnih palic se spremenim v štirinožca, to pa je hkrati tudi edini način, s katerim se lahko premikam naokrog kolikor toliko samozavestno. Pri napredovanju me usmerja predvsem moj čut za dotik preko stopal in, s posredovanjem sprehajalnih palic, mojih rok. Prvi sprehod sem opravil ob zimskem enakonočju, ponovljenega ob spomladanskem, vmes so minili trije meseci, letni čas se je prevesil, reka medtem še vedno teče po svoji strugi z »drugo vodo«, moj prehod pa še vedno ne pusti nobenih sledi.”

Kolofon:

Umetnik: Martin Eccles
Organizacija: Jasmina Založnik
Kuriranje: Irena Pivka, Brane Zorman
Prevod in lektura: Urban Belina
Odnosi z javnostmi: Katarina Radaljac
Postprodukcija: Cona, zavod za procesiranje sodobne umetnosti, 2019
Prizorišče: Steklenik, galerija za zvok, bioakustiko in umetnost

O umetniku:

Martin Eccles je zvočni umetnik in pesnik, ki svoje ustvarjanje osredinja okoli hoje kot umetnosti. V svoji praksi si prizadeva za refleksijo izkušnje lastne prisotnosti in hoje v naravnih okoljih. Uporablja številne metode (večinoma dela z zvokom in besedilom), s katerimi se odziva na čas, razdaljo in lokacijo v pokrajini. V svojih zvočnih delih raziskuje čas z različnimi pristopi, kot so repetativni sprehodi, sprehodi v trajanju, ‘cageovski’ sprehodi in sprehodi, ki izzovejo njegove čute. Njegove pesmi so predstavljene kot pisna besedila, a so obenem tudi govorjene in predstavljene na zvočnih posnetkih.

Iz vizualne umetnosti je diplomiral na Univerzi v Newcastlu v 2016 in trenutno nadaljuje z doktorskim študijem iz vizualne umetnosti. Doslej je razstavljal v številnih mednarodnih galerijah in razstaviščih. V 2018/2019 je imel tudi solistične radijske prenose – pripravil je radijsko serijo v 24 delih in prenos svojega 24-urnega dela. Svoja dela je objavil v reviji Alliterati in jih predstavil na letni mednarodni konferenci Kraljevega geografskega združenja z naslovom »Desire Lines, Dawdles and Drifts: Walking Together as Research« v Cardiffu v 2018 in na 4. Svetovnem kongresu psihogeografije v Huddersfieldu v 2018.