Elektroakustična radijska opera,

5. september, 20:15, ponovitev
1. julij 2019 ob 4.36 (zjutraj), premiera
2. julij 2019 ob 15.00, javna generalka

avdio posnetek RTV SLO program ARS: https://ars.rtvslo.si/posebni-projekti/
gledališki list: https://www.steklenik.si/wp-content/uploads/2019/07/PRINT_SI_IDEN_FIN.pdf

»Kaj se skriva za človekovim prizadevanjem za ohranitev biotske raznovrstnosti, habitatov, ogroženih vrst? Ga poraja skrb za naravo ali prej skrb zase? Ali pa morda še bolj kot skrb njegov strah – pred minljivostjo, spremembami, strah pred smrtjo? Kako in zakaj vzpostaviti stik z naravo? Je ta sploh mogoč, se lahko približamo rastlini v njeni časovnosti, je lahko naše razumevanje rastlinskega drugačno kot samo antropocentrično?
Elektroakustična radijska opera Iden je predvsem razpiranje vprašanj – in iskanje odgovorov nanje, toda ne klasičnih odgovorov, temveč odgovorov v govorici, ki sega onkraj intelegibilnega.«
Tina Kozin, pesnica in soavtorica libreta

Elektroakustična radijska opera Iden prinaša zgodbo Kuronske sipine v Litvi, začasnega geografskega pojava pod okriljem Unescove svetovne kulturne in naravne dediščine. Zgodbo konfliktnih interesov, vpisanih v kuriranje nacionalnih parkov, pa tudi zgodbo o prastarem soočanju človeka z neizogibnim spreminjanjem, prehajanjem, minevanjem. Zgodbo o pesku – času, ki – kljub obsedenemu človeškemu prizadevanju – neustavljivo zasipava lesene pomole, mestno hišo, urad nacionalnega parka, muzej jantarja, počitniško hišo Thomasa Manna … vse velike – male dosežke človeka.

Forma kot svoboda

»Stremljenje k novi formi je zame že kar politični statement, način, kako zavzemam pozicijo v specifičnem času in prostoru, ki umetniku sugerira, kako in v kakšni formi naj bo umetnik, da bo preživel. Iskanje nove forme je tveganje, saj zahteva nestandardne pogoje za produkcijo in izvedbo. S tem je tudi boj zaščitniške matere, ki navzven s surovo močjo odganja plenilce in mrhovinarje, in se nato spet z vso nežnostjo obrne k svojemu otročku, da ta v nedolžnosti razvija ves svoj potencial. Navdih za našega otročka, opero Iden, izhaja iz idiličnega koščka sveta, ki že sam po sebi nudi izjemne materiale za čudovite zvočne krajine. Zapleteno, ampak v svoji biti univerzalno zgodbo te idile pa govorijo mnogi človeški glasovi, vsak s svojega gledišča. Ker sta beseda in človeški govor medija, za katerega imamo razvito neverjetno visoko senizibilnost odtenkov sporočanja na vseh možnih ravneh, sem se kljub bogatim naravnim zvokom Kuronske sipine odločila glasbeno gradivo tkati pretežno iz človeškega govora; avtohtonih izjav, dokumentarne pripovedi, umetniških povzetkov in glasbenih interpretacij. Te plasti smo v procesu toliko gnetli, da odsevajo skozi svojo zvočnost ne le univerzalnost skupne zgodbe, ki jo pripovedujejo, temveč tudi glas neslišnega, toda mogočnega akterja te zgodbe – pokrajine, iz katere prihajajo.«

Bojana Šaljić Podešva, skladateljica

Od organizacije pomenov k organizaciji izkušnje

»Ne le katere zgodbe pripovedujemo, temveč tudi kako jih pripovedujemo. Da bi jih ne le razumeli, temveč tudi slišali, občutili. Se ob njih zaustavili, si izborili prostor, da jih raziskujemo, premišljamo, se o njih pogovarjamo – kljub kulturi pospeševanja. Kajti čeprav IDEN ni politična opera, je – če si izposodim besede Müller-Schölla – delo, ustvarjeno na političen način. Načine upravljanja človeka z naravo (in narave s človekom) ne premišlja znotraj uveljavljenega reprezentativnega okvirja, temveč ta okvir preizprašuje. Odmika se od besede, od logosa k abstraktno glasbenemu podajanju vsebine, k neposredni telesni izkušnji. Je delo, usidrano v zvočnem. Da bi uveljavilo pomen zvoka. Nas senzibiliziralo za zvok. Spodbudilo različne načine poslušanja. Tudi v luči dejstva, da je zvok eden največjih svetovnih onesnaževalcev – onesnaževanje z zvokom ima morda prav tako apokaliptične razsežnosti kot onesnaževanje z mikroplastiko – le da se tega kot civilizacija – ker zvoka pač ne vidimo – morda manj zavedamo. Čeprav ga zaznavamo skozi vsako celico v telesu.«

Saška Rakef, soavtorica libreta in režiserka

Kolofon:
Scenarij: Tina Kozin, Saška Rakef
Glasba: Bojana Šaljić Podešva
Režija: Saška Rakef
Glasbena dramaturgija: Saška Rakef, Bojana Šaljić Podešva
Strokovna sodelavka: Špela Petrič
Dramaturško svetovanje: Pia Brezavšček
Video dokumentacija: Anže Ančimer
Zvočni mojstri: Matjaž Miklič, Urban Gruden
Oblikovanje svetlobe: naravni pojav

Igralke in glasbene interpretinje: Katja Konvalinka, Barbara Krajnc Avdić, Nika Rozman, Nataša Živkovič.
Pripovedovalci: Lucija Grm, Matej Rus, Bernard Stramič.
Zbor: Tesa Drev, Tadeja Krečič, Andrej Rot, Ana Johana Scholten, Maja Žvokelj.

Koprodukcija: 3. program Radia Slovenija – program Ars, društvo Celinka, ŠKUC
Partnerji: Cona, Umetniška kolonija Nida – Akademija umetnosti v Vilni

             
Projekt je podprla Mestna občina Ljubljana – oddelek za kulturo.